Al-Gazali je bil islamski teolog in mistik in velja za enega najpomembnejših islamskih učenjakov v sufizmu (sufizem = mistično-asketska smer v islamu oz. islamska mistika).
Življenjepis
Al-Gazali se je rodil leta 1058 v Tusu pri Mašhadu (Iran). Al-Gazali in njegov brat sta že v mladih letih prišla v oskrbo sufistov, saj je njun oče zgodaj umrl. Po osnovni izobrazbi je Al-Gazali nadaljeval študij pri teologu al-Juwayniju, ki je veljal za enega največjih učenjakov tistega časa. Po smrti učitelja je šel študirati v Bagdad, kjer je kasneje tudi postal zelo cenjen profesor in rektor. Kasneje je zapustil svojo kariero, se znebil bogastva in prevzel asketsko življenje. Kot romar je potoval v Damask, Jeruzalem, Medino in Meko. Al-Gazali je imel več hčera, a nobenega sina. Umrl je v rojstnem kraju Tus, 19. decembra, leta 1111.
Njegova dela
Al-Gazali se je ukvarjal z islamskim pravom, teologijo, filozofijo in mistiko. V svojem življenju je napisal okoli 60 del. Al-Gazali je verjel, da se je islamska duhovna tradicija izgubljala in da se je duhovnost, ki jo je učila prva generacija muslimanov, enostavno pozabila. Zaradi tega je napisal veliko delo z naslovom Preporod verskih ved. Poleg tega je njegovo delo Ničevost filozofije ogromen mejnik v zgodovini filozofije, kjer je napadel Aristotelovo metafiziko.
Al-Gazali je naredil tudi zelo veliko za sufizem. Bil je namreč prvi, ki je v svojih delih podal uradni opis sufizma. Zaradi tega je zaslužen, da se je sufizem integriral v islam oz. da je postal priznan del islama. Zaradi njegove pomembnosti in velikih knjižnih del, ga imajo nekateri muslimani za mujaddida, kar označuje tistega, ki prinaša obnovo vere. Ta oznaka se pojavi v hadisih, kjer piše, da se taka oseba pojavi enkrat na stoletje, da obnovi vero.
