Sv. Avguštin velja za enega izmed največjih zahodnih cerkvenih očetov. Bil je tako prodoren v veri in razmišljanju o Svetem pismu, da je tako rekoč polagal temelje za stoletja. Njegovi spisi so prava zakladnica, iz katere raziskovalci še danes zajemajo. Cerkev se ga spominja 28. avgusta.
Avguštinova mlada leta
Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v Tagastu v Numidiji (današnja Alžirija). Očetu je bilo ime Patricij in je bil pogan, mami pa Monika, ki je bila zelo pobožna kristjanka. Avguštin je imel še brata Navigija in sestro Perpetuo. O Avguštinovi mladosti nam največ pove njegovo delo Izpovedi. V tem delu izvemo, da je bil bil izredno živahen in bister mladenič, a hkrati tudi močno nagnjen k slabemu (ptičem je nastavljal zanke, doma je izmikal iz shrambe, …). Ko je zorel v mladeniča, ga je mati velikokrat opominjala, naj se varuje nečistovanja in prešuštvovanja, a je ni niti malo poslušal. Pridružil se je celo neki skupini mladih tatinskih postopačev, a to ni bilo zaradi pomanjkanja, temveč iz objestnosti.
Izobrazba in kariera
Leta 371 se je Avguštin šolal v Kartagini. Učil se je govorništva in prava, bral modroslovne knjige, zelo pa so ga mikale tudi gledališke igre. Živel je tudi z neko žensko, s katero sta dobila sina Adeodata. Zaradi uspehov v študiju je bil Avguštin poln ponosa. Ker pa ni bil veren, tudi ni našel v sebi miru in je postajal čedalje nemirnejši. Je pa branje Ciceronove knjige z naslovom Hortensius povzročila v Avguštinovem srcu preobrat, saj mu je zbudila ljubezen do modrosti (tedaj mu je bilo 19 let). Bral je tudi Sveto pismo, a ga je le-to odbijalo zaradi slabe latinščine. Iskanje resnice ga je naslednje leto zaneslo med manihejce, ker pa tam ni našel kar je iskal, se je odvrnil od njih.
Medtem je Avguštin postal tudi profesor. Najprej v rojstnem mestu Tagaste, kjer je poučeval latinsko slovstvo, kasneje pa v Milanu, takratni prestolnici rimske države. Bil je odličen predavatelj, učenci so ga občudovali in se gnetli k njegovim predavanjem. Kasneje je dobil službo učitelja govorništva in v tej novi okolici je našel ljudi, ki so mu kazali pravo pot. Eden izmed teh je bil škof Ambrozij Milanski, ki je Avguština očetovsko sprejel in mu naravnal pot v pravo smer.
Avguštinovo spreobrnjenje
Pod Ambrozijevim vplivom je začel Avguštin prebirati Sveto pismo, še posebej pisma apostola Pavla, ki so mu bila po globini duha še najbližja. Ob prebiranju je bila pred njim čedalje veličastnejša Jezusova podoba. Močan vtis nanj so napravila tudi poročila o raznih spreobrnitvah, še posebej poročilo o sv. Antonu Puščavniku, ki se je odpovedal vsemu, šel v puščavo in živel samo še za Boga. Kljub vsem tem informacijam še vedno ni imel moči, da bi kaj naredil v tej smeri.
Nekega poletnega dne (leta 386), pa je na vrtu v Milanu zaslišal pojoč otroški glas: “Vzemi si, preberi si!” Odprl je knjigo svetega Pavla, ki jo je imel s sabo, in prebral: “Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem” (Rim 13,13-14). Avguštin je le našel, kar je iskal. Odkril je, da je bil ljubljen in končno se je umiril.
Krst in duhovniška služba
Za Veliko noč, leta 387, sta Avguštin in njegov sin Adeodat prejela krst od škofa Ambrozija. Ker se je odločil za vero, je bila to tudi odločitev za redovno življenje. Hotel se je posvetitvi molitvi in študiju, skupaj z najdražjimi prijatelji. Tako se je vrnil v Afriko in s svojimi prijatelji tam živel samostansko življenje in napisal tudi več knjig zoper manihejske zmote. Ko mu umre sin Adeodat, se je Avguštin še bolj poglobil v Sveto pismo in v nauk Cerkve. Je pa v tistem času s svojimi spisi že tako zaslovel med cerkvenimi in akademskimi krogi, da je kmalu veljal za najuglednejšega katoliškega pisatelja in misleca.
Leta 391 je Avguštin prišel v obmorsko mesto Hipo. Ljudje so ga tam hitro prepoznali. Stari škof je Avguštinovo prisotnost takoj izkoristil in predlagal cerkveni občini, naj izbere duhovnika. Ljudstvo izkliče Avguština in ga do njegove smrti (celih 36 let) ne izpusti. Leta 396 je v Hiponu postal tudi škof. Avguštin je bil izredno vnet pridigar in velja za najboljšega cerkvenega govornika v času cerkvenih očetov.
Zadnja leta Avguštinovega življenja in njegova dela
A vendar Avguštin ni opravljal samo cerkvene službe, temveč je z govorico in pisano besedo tudi branil nauk Cerkve in ga dopolnjeval. Ko je umrl, je zapustil obsežno delo in sicer 113 knjig in 218 pisem. Njegova dela zajemajo skoraj vsa področja: filozofijo, eksegezo, teologijo, polemiko, moralko, askezo, pridiganje in meniško življenje. Tako je na primer napisal razprave O glasbi, O redu, ter Samogovori, ki so že pravi pogovor z Bogom. Z delom Izpovedi je Avguštin ustvaril celo novo literarno zvrst, avtobiografijo. Delo, ki je pa najbolj brano in ki so ga v toku stoletij največkrat posnemali, pa ima naslov Božje mesto (De civitate Dei). Za to občudovanja vredno delo je potreboval celih 13 let (od leta 413 do leta 426). Neposredno po padcu Rima so namreč mnogi pogani obsojali krščanstvo, da je krivo za propad cesarstva in to je bil tudi razlog, da se je Avguštin lotil tega izredno obširnega in težavnega dela.
Avguštin je umrl 28. avgusta 430 v Hiponu v Severni Afriki (današnja Alžirija). Po globini duha sv. Avguštin presega vse cerkvene očete, tako zahodne kakor vzhodne. Za cerkvenega učitelja je bil razglašen leta 1295, v Sloveniji pa so mu posvetili župnijsko cerkev v Strugah na Dolenjskem in še tri podružnice.
Eden od velikih in pomembnih teologov pa je bil tudi sv. Hieronim, ki je morda bil celo rojen v Sloveniji. Več o njem si lahko preberete tukaj.
