Efrem Sirski se je rodil v Nisibisu (Turčija) in velja za najpomembnejšega teologa sirske cerkve. Pisal je eksegetska, dogmatična, asketska dela, še posebej pa je znan po svojem pesniškem daru, zaradi česar je dobil tudi naziv “harfa Svetega Duha”. Cerkev se ga spominja 9. junija.
Življenjepis
Efrem Sirski se je rodil okoli leta 306. Njegova starša sta bila pripadnika krščanske skupnosti v mestu, zato je bil tudi on vzgojen v krščanski veri. V njegovem rojstnem mestu (Nisibis) je deloval škof Jakob, ki je s svojim zgledom zelo vplival na Efrema. Škof Jakob je tudi ustanovil teološko šolo, ki je zaslovela predvsem po zaslugi Efrema, ki je bil takrat tudi posvečen v diakona. Se je pa morala ta šola zaradi preganjanj kmalu preseliti v Edeso. V Edesi je Efrem najprej živel kot puščavnik v neki skalni votlini, a je kmalu začel poučevati na šoli, kjer je tudi napisal večino svojih asketskih del. Mu je pa vse naporno delo in asketsko življenje povsem izčrpalo moči. Kmalu po vrnitvi v svojo votlino je Efrem umrl. To naj bi se zgodilo 9. junija, leta 373 (zato se ga na ta datum Cerkev spominja).
Njegova dela
Efrem je bil vnet raziskovalec Svetega pisma. Zelo se je bojeval proti krivim naukom (npr. arijanizem, manihejstvo, …) ter tudi proti astrologiji, ki je bila tedaj precej priljubljena in tudi že udomačena. Bil je tudi izredno nadarjen za pisateljsko delo. Še posebej pa je bil močan v pesniškem delu, zato so ga tudi imenovali “harfa Svetega Duha”. Njegove pesnitve so bile močno uporabne pri pravovernem pouku in pri olepševanju bogoslužij. Tekom življenja naj bi napisal preko 400 pesnitev. Tudi veliko njegovih homilij je bilo zapisanih v pesniških verzih. Napisal je 20 cerkvenih himen, ki so bile Mariji v čast. Njegove pesmi so bile popularne in so se hitro širile tudi zaradi prevodov v različne jezike. Efrem je edini svetnik sirskega jezika, ki mu je Cerkev priznala status cerkvenega učitelja. To se je zgodilo leta 1920.