Ker so angeli ustvarjeni od Boga in se nahajajo v Njegovi bližini, imajo seveda tudi veliko moč, ki daleč presega našo, človeško. Je pa ta moč raznih duhovnih bitij bila že od nekdaj zelo privlačna ljudem. To moč so posamezniki hoteli obvladovati in jo uporabiti za svoje namene. Zato so se nekateri ljudje ukvarjali z raznimi magičnimi obredi in izvajali t.i. klicanje angelov ter tako poskušali uporabiti te angelske moči v svoj prid.
Zgodnji pojav čarovnikov
Že v pozni antiki (3. in 4. stoletje) se je pojavilo kar precej čarovnikov in vedeževalcev, ki so trdili, da njihova magija izvira iz različnih duhovnih posrednikov ali demonov (oz. padlih angelov). Nekateri od teh čarovnikov so celo trdili, da lahko s pomočjo demonov ustvarijo živa bitja (živali), drugi pa, da lahko celo napovejo prihodnost.
Kako je Cerkev odreagirala na klicanje angelov?
Cerkev se je s to problematiko seveda morala soočiti. To je naredila tako, da je ljudi izobrazila oz. da je ljudem posredovala informacije o duhovnih bitjih.
Tako je Cerkev najprej pokazala na razlikovanje med angeli in demoni. Razložila je, da so angeli duhovni spremljevalci, ki se pojavljajo v Svetem pismu in so poslani od Boga, da pomagajo ljudem. Demoni, po drugi strani, pa se prav tako pojavljajo v Svetem pismu, ampak oni pa ne delujejo po navodilih Boga, ampak jih je treba magično priklicati. “Magično” v tem primeru pomeni uporabljati razne amulete, talismane, izvajanje nenavadnih molitev oz. prošenj, itd. A kljub temu, da demonska moč ni zanemarljiva, je angelsko znanje dosti bolj zanesljivo, saj je namreč glavni vir angelskega razodevanja sam Bog.
Cerkev je s tem pokazala na to, da se z magičnim klicanjem duhovnih bitij priklicuje samo demone, ne pa angele. To je potrebno razlikovati, saj eno prihaja iz dobrega vira (angeli od Boga), drugo pa od zlohotnega vira (demoni). Je pa to razlikovanje med tema dvema vrstama znanja poudarjal že sv. Avguštin: znanje, ki ga demoni morda razkrijejo poganskim vedeževalcem in znanje, ki ga angeli občasno razodenejo ljudem.
Angelska pomoč je precej bolj varna, kot “pomoč” demonov
Cerkev tako ni obsodila vseh oblik nadnarave pomoči, ampak je pokazala, da so tudi angeli mogočna bitja, ki lahko delajo čudeže. Čudežna ozdravljenja, na primer, lahko pridejo tudi od angelov, ne samo od demonov. Sveto pismo nam jasno govori, da lahko nadangel Rafael in njegovi angeli pomagajo pri čudežnih ozdravitvah. Poleg tega lahko angeli zaščitniki (kot je Rafael) bdijo nad popotniki in jih varujejo.
Tako je Cerkev pokazala, da so bili tudi krščanski angeli sposobni mnogih nadnaravnih del in ne samo demonu. Poleg tega je pomoč angelov dosti bolj varna in zanesljiva, kot pa “pomoč” demonov. Zaradi tega tudi poganstvo ni imelo nobene dodatne vrednosti. Ta informacija je posledično povzročila, da se je precej več ljudi spreobrnilo v krščanstvo. Podobno je tudi leta 493 nadangel Mihael zamenjal pogansko čaščenje preročišča pri Monte Gargano in zamenjal daritve živali z mašnim obredom.
Druga skrajnost: poudarjanje angelske moči
A tudi tu se je malce zataknilo. Zaradi Cerkvenega poudarjanja angelskih moči, je kmalu prišlo do druge skrajnosti: do prekomernih ali sumljivih angelskih praks. Tako je že ob koncu 5. stoletja, koncil v Rimu obsodil uporabo amuletov z vgraviranimi angelskimi imeni in jih označil kot demonske. A kljub tej obsodbi, so nekateri ljudje spet začeli mešati angele s poganskimi duhovi. Tako se je spet pojavilo magično klicanje angelskih imen. Zaradi tega je Cerkev v 8. in 9. stoletju obsodila klicanje vseh imen angelov, ki niso bili Mihael, Gabriel ali Rafael.
A kljub vsem tem Cerkvenim obsodbam in vsemu trudu, so bili angeli preprosto preveč popularni in mogočni, da bi ostali pod popolnim Cerkvenim nadzorom. Praksa klicanja angelov se je zopet množično pojavila v poznem srednjem veku. V poznem 15. stoletju so se celo pojavila besedila, ki so bila napisana za viteze, in so vsebovala seznam raznih neobičajnih angelskih imen. Ta imena naj bi vitezi uporabljali za klicanje angelov.
